Pozdravček vsem, ki berete že našo drugo številko. Najprej bi vas rada opozorila, da vse, kar je povezano z
našim časopisom, najdete tudi na spletnih straneh Rdečega križa .

Ta uvodnik pišem že drugič, saj sem se odločila, da vam prihranim politizacijo o novih šolskih zakonih, čeprav bi vas
rada kljub temu opozorila nanje. Naknadno smo se namreč odločile, da bo v tej, poletni številki, precej prostora namenjenega otrokom. Otroštvo je namreč obdobje, ki na nek način determinira vse naše življenje in odnose. To je čas, ko smo najbolj ranljivi, ko se naučimo, če sploh se, ljubiti in biti srečni. To je obdobje nemoči in odvisnosti od drugih ter hkrati obdobje največjih in najhujših krivic .

Toda zakaj ravno sedaj govorim o otrocih? Ker na nek način govorim o času, preživetem v naravi, v družbi otrok s težavami. Govorim o tem, kako sem sama, kljub določeni dozi izkušenj, vedno znova šokirana nad težkostjo zgodb, ki jih morajo nekateri otroci prenašati. Nad njihovo močjo, da se ne zlomijo in živijo življenje, ki si ga niso zaslužili. In nad močjo nekaterih staršev, ki se morajo spoprijemati s tem, da njihov otrok ni točno takšen, kot so mislili, da bo.

Ob tem pa se nam vedno znova postavi vprašanje o preprostosti in o težkosti življenja. Sama sem imela po druženju z malce "drugačnimi" otroci in igranju Robinzonke precej težav z vrnitvijo v normalno življenje. Vse moje težavice so se mi naenkrat zdele banalne in nepomembne. Hkrati pa se mi je zastavljalo ogromno vprašanj .
Vprašanj o tem, koliko otrok je naša družba uničila? Koliko jih še bo? Koliko otrok ne bo nikoli v življenju sposobnih čutiti ljubezni?
Kako je, če kot otrok ne more. obvladovati svoje agresivnosti, čeprav to vodi in uničuje vse tvoje življenje? Kaj lahko potem sploh naredi.? In kaj potem družba sploh lahko obsoja? Kje je tu meja? Kakšna so pravila? Kako se
počuti agresiven otrok, ki ga vsi zavračajo?

Če ste si odgovorili na ta vprašanja, ali pa ste vsaj ugotovili, da odgovorov ne poznate, bi rada z vami delila še nekaj dvomov, ki so se mi pojavili v določenem obdobju…
Veliko sem namreč razmišljala o drugačnih otrocih. Otrocih, ki nimajo običajnega telesa, izkušenj ali lahko bi rekli tudi duha. Kako se na primer počuti avtističen otrok? Kako se počutijo njegovi starši? Koliko je vsak od nas pripravljen na te lepe in hkrati grozno težke izkušnje? Ali sploh opazimo stisko njihovih staršev? Koliko opazimo stisko njihovih otrok? Kaj smo pripravljeni narediti? Kaj sploh lahko naredimo? Kje se tukaj konča naša empatija in kje je
konec naše dobrote?

Toda ali gre tukaj sploh za "napako" ali pa jo kot takšno označi le družba? Ali ne gre zgolj za raznovrstnost narave, ki daje človeštvu barvo? Izkušnje z drugačnimi otroci znajo biti mnogo lepše, polnejše in intenzivnejše . To je
zagotovo res . Toda hkrati nekdo od zunaj ni sposoben čutiti stiske staršev, ko ugotovijo, da njihov otrok ni takšen
kot drugi.

In kaj se zgodi, ko se tem "napakam" pridružijo še droge in nasilje? Ali morda dobimo skrito sliko odtujenosti zahodne družbe 21. stoletja? Ali ta slika obstaja? Kdo je v njej? Zakaj? Kakšen je? Zakaj se mu na pomaga? Si sploh želi pomoči ali je to še ena izmed naših utvar? Utvar tistih, ki imamo vse, tudi ogromno slabe vesti, ki se je želimo znebiti.
In ker vam na ta vprašanja ne morem odgovoriti, čeprav bodo to naše osrednje teme, bi dodala le še eno izmed misli, ki sem jo našla v knjigi Vlaste Nussdorfer:
"V življenju ni pomembno, kakšen si, ampak to, da te sprejmejo, takšnega kot si."

Torej še enkrat, berite nas . In imejte se radi . Odkrijte lepoto življenja... Lepoto ljudi . živali... Narave... Miru... Nekje se skriva.