Ojla,ojla
En lep pozdravček bralcem naše zadnje številke v okviru tega projekta. Čeprav me lahko držite za besedo in boste Predor lahko brali še naprej …
A kljub temu je to trenutek, ko hote ali nehote gledam nazaj na naše začetke … In upam si trditi, da je to projekt, ki je zagotovo popolnoma spremenil moje življenje in življenje marsikoga izmed nas …
Zame se je vse začelo, ko sem se znova in znova spraševala, če si upam prevzeti odgovornost. Premislila sem si vsakih pet minut. Ampak spomnim se nekega čudnega pogovora, ko me je takratna simpatija prepričala, da se splača. In ne glede na vse, hvala ti za to. Smešno, ampak mislim, da je bilo to tisto, kar mi je takrat dalo motivacijo in moč, da sem motivirala še druge … In kasneje …. Ko se je motivacija spremenila …
Je pri Predoru še vedno ostalo ogromno ljudi, ki se vam je ta projekt tako ali drugače zažrl pod kožo. Hkrati pa so se mu pridružili tudi novi. Polni idej in elana. Polni volje, ki ste nam "ta starim" dajali energijo, ko smo hoteli minirati vse skupaj. Hvala Vam za to….
In seveda, tretja stvar, ki jo je meni osebno dal ta projekt. Resnično sem spremenila pogled na življenje in svet. Mislim, da bi si upala trditi, da sem dodobra spoznala delovanje klasičnega novinarstva in seveda sveta. Ter ugotovila, kako je, ko se ljudem trudiš dajati teme, za katere veš, da jih noče slišati prav nihče. Kajti ni nikogar, ki bi želel vedeti, kako je v centru za tujce, kako je s tujimi delavci v Sloveniji, kako je z izbrisanimi, kako je z obrezovanjem afriških deklet … Kajti to potem s sabo nosi ogromen del krivde, če pa misliš, da tega ni, in je svet pravljica, potem pa lahko tako lepo živiš. In moj cilj je rušiti te pravljice, te omote, v katere smo se zakopali, da bi verjeli, da je vse točno tako, kot mora biti. Pa tega ne počnem iz nekakšnih lastnih sadističnih nagnjenj, ampak enostavno zato ker sem sama te zgodbe slišala. Spoznala. In že izgubila ta omot pravljice. A hkrati se nisem sprijaznila in resignirala, kar hoče storiti večina. Ampak je moja naloga, da sem vaša tečna vest. Da vam prikažem realnost, tudi če je ne želite videzi, zaradi tega, ker verjamem v človeško dobroto in ker sem prepričana, da lahko naredimo svet za vse malce lepši in pravičnejši. Za to pa moramo najprej vedeti, da nam tako ali tako večino pomembnih stvari zelo spretno prikrijejo ter nam jih povedo tako kot jih hočemo slišati. Da se ne bi slučajno uprli. Kajti večina vseh kampanj je zgolj nizanje laži. Ko pišeš članke in bereš nekatere izjave izpred parih let, se ti zdi nemogoče, da smo ljudje temu nasedli. Ampak smo. In tako nasedamo vsak trenutek … In zaradi tega bi vas rada opomnila, da morete prave informacije iskati. Iz vas hočem narediti nekoga, ki bo prebral pet različnih člankov o eni stvari, še sam malce raziskal in nato vse skupaj kritično premislil. Mogoče.
Za vse informacije to seveda ni mogoče, za nekaj pa zagotovo. Kajti konec koncev se realnostim, ki so jih konstruirali za nas in ki nam predstavljajo našo socialno resničnost, seveda ne moremo izogniti, lahko pa jih zagotovo omilimo. Kajti vse bolj se mi namreč dozdeva, da je naše življenje kot nekakšna informacijska Matrica ali pa zgolj druga oblika Trumanovega šova.
Rešimo se že enkrat tega, da jaz kot posameznik ne morem ničesar narediti. Če ne druga, jaz kot posameznik lahko zberem skupino, ki nekaj naredi. To je povsem med vrsticami zelo dobro prikazano v novem filmu Michaela Moora Sicko, ki sicer govori o ameriškem zdravstvu. Toda vmes govori tudi o tem, kako je ljudi treba zgolj prestrašiti in jih vzeti upanje, pa lahko z njimi počneš karkoli želiš. In tega si enostavno ne smete pustiti. Kajti nikjer ne bi smelo obstajati podjetje ali vlada, ki bi se ga ljudje bali. Čeprav se to dogaja v večini držav.
Toda to, kar Vam pravzaprav želim sporočiti, je, da je edina razlika med vami in tistimi, ki imajo v rokah oblast, ta, da si oni upajo ter se ne bojijo. Ne bojte se tudi vi. In naredimo svet malce pravičnejši za vse. Pa radi se imejte …. In se beremo … Kmalu….
Poljubček
Tanja Peček