Ojla. ŽŽivjo. Zdravo. Čao ... Spoštovani in lep pozdrav
Našša prva šštevilka je zunaj. Jupi! Prva šštevilka naššega Predora, ki ga nikakor ne smete odložžiti, kajti dal vam bo mnogo več, kot si lahko sploh mislite. Vam in vsem okoli vas.
Obljubila sem si, da v tem uvodniku ne bom govorila o nekaterih stvareh. Toda, a ni smisel obljub ravno v tem, da jih prelomimo, če je to nujno potrebno? Torej - prva stvar se nanašša na to, da ne bom moralizirala. Kajti dejstvo je, da nihče ne žželi posluššati, kako težžko je žživljenje in kako smo lahko mi, »pripadniki zmagovitega belega plemena«, srečni. To so pretežžke in preveč moreče teme. Toda ravno zato, ker se tega ne zavedamo, ne storimo ničesar. Kajti odgovornost je razpršena in jaz nisem kriv ničesar. Jaz sem le nebogljena ovčka. Pa je res tako? Močni smo lahko namreč le kot skupina in seveda, če so v njej posamezniki, ki si upajo tvegati. Konec koncev, kdo bo poskrbel, da Evropa ne bo iz Afrike izvažžala hrane v zameno za orožžje? Kdo? Bomo rekli, da Evropejci zagotovo ne? Si upamo reči kaj takega? Si upamo reči, da nismo krivi za tiste Afričane in Azijce, ki umirajo zaradi našega blagostanja? Takššen je sistem in mi seveda nismo nič krivi. Smo le ovčke. Ali pa morda volkovi? Kdo pravzaprav stoji za tem sistemom? Mi seveda ne, kajti to ni sistem, ki bi bil koristen za nas … Verjamete?
Tole pišem pod močnim vplivom dokumentarnega filma Darwinova nočna mora, za katerega bi si upala trditi, da bi ga moral videti vsak Evropejec. In prav zanimivo je bilo opazovati ljudi, ki so vsi zgrožženi odhajali iz kina. Toda kako dolgo bo trajal ta učinek? Eno uro? Morda en dan? Vse dokler ne bomo zaradi lastnih problemov pozabili na to, da je nekje blizu in hkrati tako daleč šše en svet, ki je našemu tako podoben in hkrati tako različen od naššega. Toda oba svetova imata nekaj skupnih točk.
Prva je zagotovo narava in druga so ljudje, hrepeneči po sreči. In poglejmo resnici v oči. Večina ni srečna, večina ne najde smisla v življenju. Del sveta je nesrečen, ker nima hrane in osnovne zdravstvena oskrbe, in drugi del ni
srečen, ker zaradi dreves ne vidi gozda. Depresija narašča. In če vpraššate mene, bo naraščala šše kar nekaj časa. In potem?
Kaj je torej cilj našega časopisa in vseh obstranskih projektov? Pokazati Slovencem, kaj imajo in kaj lahko dajo. Hkrati pa pokazati na našše lastne težžave in načine rešševanja. Kajti skrajni čas je, da malce bolj odprto spregovorimo o nasilju, drogah, nestrpnosti v Sloveniji … In tako nekaj
spremenimo. Tako nekomu pomagamo. In tudi to je namen naššega časopisa. Da se povežemo. In naredimo žživljenje malce lepše in srečnejše. Za njih, za nas in za naravo. Kajti le tako je mogoče doseči srečo. In tega si vsi žželimo, mar ne?
Pa šše nekaj. Prosimo Vas in Vam hkrati dajemo možžnost, da nam piššete o stvareh, ki vas mučijo in jezijo in ki bi jih radi sporočili drugim. In tudi mi bomo poskuššali pri strokovnjakih najti kakššen nasvet za Vas, če ga potrebujete.
V sklopu tega projekta se bomo kmalu lotili tudi različnih delavnic, predstavitev, debat in okroglih miz. Tako da, če želite sodelovati z nami, lahko skupaj naredimo ogromno zanimivega in koristnega. Smo odprti za vse predloge... Pišiite...
Rada bi se šše zahvalila vsem, ki nam tako ali drugače pomagajo pri izvedbi tega projekta, hkrati pa vsem želim prijetno branje, lep pozdrav in srečno. Imejte se radi.
Tanja Peček