Uvodnik

Nekaj časa nazaj sem s strani dela naših oblasti zasledila zelo zanimiv stavek "alternativna kultura ne sodi v center, ampak na obrobje prestolnice" … Kaj? Zakaj? Kaj se dogaja z nami, da postajamo tako uniformna družba … Družba, kjer mediji ne le indirektno, ampak tudi direktno vplivajo na vsak naš korak. Družba, kjer drugačnost ostaja in vedno bolj postaja nekakšna anomalija dobre in pravične družbe. Družba, kjer nam oblasti govorijo tudi to, kaj naj jemo. In konec koncev družba, kjer smo lahko na vsakem koraku opravičeno ali neopravičeno formalno nadzorovani in kaznovani tako zaradi tega, ker sploh smo, kot tudi zaradi tega, kakšne barve je naša koža … In če pogledamo na družbo tako, je res povsem samoumevno, zakaj alternativa, ki je vedno prinašala nekakšne spremembe in je ponavadi
nosilec razvoja, ustvarjalnosti in svobodnega mišljenja, ni zaželena …
In mislim, da so to tudi glavni razlogi, zakaj je naša tretja številka posvečena predvsem tematiki alternative tako na področju kulture kot tudi na vseh ostalih področjih, še posebej aktivističnem. Zdi se mi namreč, da je trenutno čas, ko, bolj kot kadarkoli, potrebujemo tudi nekaj, kar nujno ne izhaja iz klasičnega "mainstreama" ter ga posledično posredno tudi ne utrjuje.
In zaradi tega tudi ne bom podala nobene klasične definicije alternativnosti, ker je to pač pojem, ki ga uporabljamo vsi, pa nikomur ni povsem jasno, kaj sploh pomeni … Raje bom povedala, kaj sama vidim, oziroma čutim ob tem, pa čeprav je moja definicija bolj romantična kot realna. Ampak sama sem na tako imenovani "alternativni sceni" spoznala nekaj najbolj energičnih, samosvojih, talentiranih, ustvarjalnih, močnih, odkritih in konec koncev tudi sposobnih ljudi. Ljudi, ki ali živijo za umetnost ali pa živijo za druge. Prve vidim kot tiste, ki nočejo, da bi njihovo delo določal denar, predvsem denar in želje večine, ampak ustvarjajo tisto, kar čutijo. Pri drugih pa me je vedno znova presenetila njihova senzibilnost za posameznike v tej družbi, za njene napake in zablode. Pogosto se mi zdi, da so oni edini, ki začutijo problem v tistih krivicah, kjer je večino že zdavnaj preplavila apatija. In tisti, ki so pripravljeni tudi nekaj narediti, ne zgolj čakati, da bodo "dobri modri" možje na vrhu iz rokava potegnili prave karte. Ki jih ni in ni. In jih verjetno tudi nikoli ne bo. Ampak to je zgolj moj pogled.
Pa še nekaj me je naučila "alternativa". Da sem končno tudi na čustveni plati dojela razliko med legalnostjo in legitimnostjo. Vam je samoumevna?
Tudi jaz sem nekoč mislila, da mi je. Hkrati pa se mi zdi, da je za večino legalnost še vedno edini princip, ki ga na žalost vrednotijo mnogo više in neodvisno od legitimnosti. Kajti meni se zdi povsem legitimna pravica mladih, da imajo prostor, kjer se lahko srečujejo, oblikujejo projekte in svobodno ustvarjajo. Toda legalno jim to ni omogočeno. Ali je potem logično, da se ne glede na legalnost po principu legitimnosti poskrbi za to njihovo pravico?
Poglejmo še naprej. Na vsakem koraku vidim takšne in drugačne rasistične napise. Jih lahko spremenimo v ljudem prijazne? Legalno – ne. Legitimno – popolnoma.
In če pogledamo še malce drugače. Pred kratkim sem imela na obisku prijatelja temnejše polti. V nekem majhnem mestu v Sloveniji so ga v pol ure trikrat ustavili in legitimirali policisti. Zakon jim to zagotovo omogoča, toda kje je tukaj legitimnost njihovega početja pa je povsem drugo vprašanje …
Predvsem zaradi takšnih vprašanj upam, da bomo ljudje dobili nekaj kritičnosti do naše zakonodaje in še posebej politike
ter začeli razmišljati, ne pa zgolj poslušati. Kajti mislim, da so uporniki Z RAZLOGOM danes nujni in legitimni. Razlogov pa je tako ali tako še preveč.
Ampak dovolj o tem. Več o tem tako ali tako lahko preberete na ostalih straneh.
V tem uvodniku vas morem opozoriti zgolj še na nekaj stvari. Na delu spletnih strani Rdečega križa imamo obnovljen svoj del spletne strani (http://predor.si21.com/), kjer lahko izveste vse o nas in tudi o naših obstranskih projektih. Pri čemer poleg delavnic po šolah organiziramo še dve stvari.
Najprej gre za nekakšen "šopek dobrih del". To pomeni, da bomo poskušali na različnih delavnicah po šolah in drugih
ustanovah ter na takšnih in drugačnih srečanjih izdelati nakit, posodo in voščilnice, ki jih bomo potem prodali in
izkupiček namenili tistim, ki ta denar najbolj potrebujejo.
Drug nepovezan, ampak vzporeden projekt je projekt nekakšnega dnevnega centra za mlade. Kar pomeni le to, da se
bomo sproščeno srečevali vsi, ki si želimo malce več družbe. In skupaj bomo potem brali poezijo, šivali oblačila, se ličili, urejali prostor, se malce igrali zmenkarije, izdelovali nakit in lutke, poslušali o metalu, organizirali hipijado …. Ali pa zgolj uživali in malo ustvarjali … Ta center pa se bo odprl 29. 11. ob 16.00 v stari tovarni Rog, na Trubarjevi 72, tako da vabljeni vsi …

Tanja Peček