Ojla …
Aktivistično ali poetično?
Aktivističnega bo, kot ste bralci Predora že navajeni, v tej številki ponovno kar precej. Kajti, ko se začneš ukvarjati s tem, te to naenkrat obsede. Začneš se spraševati, zakaj so človekove pravice pravzaprav vezane na "človeka," ki je glede na trenutno stanje državljan ene izmed držav bogatega zahodnega sveta, je po možnosti belec, "prave" vere, bolje je, če je moški kot ženska, imeti mora vsaj nekaj premoženja …
Kaj pa se dogaja s človekom, ki ni takšen? In njegove pravice? Nato nenadoma slišiš zgodbe izbrisanih. In se sprašuješ, kako se naša država sploh upa razglašati za pravično, pravno in demokratično. Seveda, takšna država brez razloga izkorišča lastno nestrpnost tako da v okviru tega odvzame vse pravice nekaterim ljudem, ki se pač niso rodili v Sloveniji. In pozabi na to, da so tukaj živeli bolj ali manj vse življenje. Pozabi, da imajo tudi oni pravico do zdravstvene oskrbe, do bivališča, do hrane … In to se je zgodilo tako ljudem, ki so prošnjo vložili v roku tistih nebeških šestih mesecev, kot tudi tistim, ki tega niso storili, ker so pač domnevali, da je njihovo stalno bivanje varno. Ampak to seveda ne sodi v koncept človekovih pravic … Kajti očitno … In ko se to na najbolj grozen način zgodi ljudem, ki so ti blizu, potem postaneš tako besen … kot sem trenutno sama.
In nato obiščeš samski dom… Ogromno moških natrpanih v miniaturno stanovanje z nemalo najemnino v družbi ščurkov. Samo malo, sem pozabila, kje je že to… Azija … Afrika … Latinska Amerika … Ali morda država, ki bo predsedovala Evropski uniji? Kdo bi vedel? Jaz že ne.
Poetično. V bistvu oba dela zame sploh nista ločena. Kajti tudi aktivistični
del, ni le aktivistični. V njem je ogromno zgodb, ki te postavijo na mejo joka in popolnega besa. Ogromno ljudi, ki jih imaš rad. Ogromno zgodb, ki se te dotaknejo. Ampak hkrati so to ljudje in zgodbe, ki jih večina ne pozna. Ker jih ne smejo poznati. Ker bi to uničilo sistem. In potem jim kot meni ne bi uspelo pisati poetično, ne da bi zašli v mejo aktivističnega. Tako da …
Poetično drugič. Morda ni vse tako črno. Ravno v tem decembrsko
potrošniškem vzdušju sem ponovno ugotovila nekaj, v kar sem nekoč trdno verjela. Da so ljudje tudi dobri. V zelo kratkem času smo namreč naredili ogromno voščilnic in drugih umetniških izdelkov, ki jih prodajamo za pomoč pri organizaciji brezplačne pravne pomoči migrantom. In v tem času je bila zame zagotovo najbolj dragocena vsa energija, želja, sposobnosti, ustvarjalnost ter predvsem dobrota mladih. Tako da resnično hvala vsem za pomoč s strani celotnega uredništva, z moje strani pa hvala, ker me opominjate na svetle plati, ki jih sama preredko vidim ter ker mi vračate vero v ljudi. Verjetno vam ne bom nikoli mogla povedati, koliko mi vse to pomeni, tako da, še enkrat hvala.
Sem spet malce zašla v aktivizem. Poskusimo še enkrat.
Poetično tretjič. Se bom trudila razmišljati, kaj bi storila, če bi vedela, da bi
čez teden dni umrla. In nekako ne bi zapadla v popolno depresijo. Kaj bi bila tiste stvari, za katere bi hotela, da jih s sabo prenesem v onostranstvo? Najprej bi večino tega časa preživela s svojo družino. Jim pokazala, kako zelo jih imam rada. To preredko storim. Nato bi odšla na en dolg sprehod v naravi. Da bi se nadihala še nekaj tega svežega zraka …
In potem bi šla na nekaj kratkih brezskrbnih kavic s svojimi prijatelji … Kjer
bi se jim popolnoma prepustila ter jim resnično prisluhnila. Da bi se še enkrat nasmejala in načvekala ter čutila, da sem razumljena … povezana … In kot zadnje - zagotovo ne bi bilo noči, ki bi jo prespala sama. Kajti prevečkrat pozabim, da je ljubezen tista, ki daje življenju čar.
Tako da vse to želim tudi vam. Ampak ne zgolj za en teden. In ne ob misli
na smrt. Takšno naj bo celotno leto 2008. In še vsa naslednja. Vzemite si čas za ljudi, ki jih imate radi. Ne pozabljajte na njih zaradi nepomembnih banalnosti. Negujte medosebne odnose, kajti nič ni tako ranljivega in tako dragocenega. Ne pustite, da vam spolzijo skozi prste. Nikoli. Kajti to je edino, kar v življenju resnično šteje.
A v sklopu tega tudi ne pozabite na tiste, ki vas potrebujejo. Podajte jim roko. Ali pa za začetek zgolj poskušate razmišljati s srcem ali otroško naivnostjo ter se vprašajte, koliko je pravzaprav tisti prebežnik tam drugačen od mene? In koliko je tisti izbrisani drugačen? In koliko je tisti v samskem domu drugačen? In koliko je tisti s poškodbo možganov drugačen? Bi se z malce manj sreče lahko tudi sam znašel na njegovem mestu?
Sama vam lahko rečem le še to, da zase vem, da bi se lahko. Pa mislim, da nisem prav dosti drugačna od vas. Aktivistično poetično. Pa srečno 2008.
Tanja Peček